REZERVACIJE: 08 330 19 00

O TRGU VRANSKU in ZAČETKIH GOSTILNE pri MAMICI

Starodavno ime »Vransko« najdemo v starih latinskih in nemških listinah, kjer se pojavljajo imena kot Vrantzk, Vrensk, Frenzk, Franzkh. Že v dobi preporoda je nosil trg Vransko prapor narodne zavednosti. V kraju je bila 1867 leta ustanovljena Narodna čitalnica, ki je v marsičem ustalila in ohrabrila narodno gibanje.

Za časa Napoleona I. je bilo Vransko obmejni kraj, saj je bila tu meja med Ilirijo in Avstrijo in to vse do leta 1815. V hiši št. 101, ki je bila last barona Wittenbacha je bil carinski urad. Stari ljudje so v prvi polovici prejšnjega stoletja te hiše spominjal z vzdevkom hiše »na avžlak«, kar izvira iz nemške besede  »aufschlag«  ( »doplačilo«). Tudi drugi pisni viri navajajo v bližini gostilne pri mamici mitnico (ali mauto), kjer se je plačeval prehod iz Štajerske na Kranjsko in obratno. Po ustnem izročilu, naj bi se ravno v to mitnico zaletel s svojim avtomobilom prvi lastnik avtomobila na Balkanu in v Ljubljani baron Anton Codelli.

Po cerkvenih pisnih virih je tako imenovana župnija Sv. Mihaela imela na Vranskem cerkev že davnega 1129, prvič pa se ime vikarja pojavi v letu 1286, to je bil Konrad »Vikar von Vrensk«. V arhivih najdemo tudi vranskega župnika Andreja Fellmannna, ki je maševal na Vranskem od 1601 pa do 1626. Bil je svojeglav človek, ki se je znal prepirati tudi  z ojstriškim graščakom Feliksom pl. Schrottenbachom, kajti plemič je župniku prepovedoval lovljenje rib, ki pa jih je ta neizmerno rad lovil in jedel.

grb vranskoČeravno je bil kraj številčno in gospodarsko zelo razvit je do leta 1867 bilo Vransko vas, po tem pa je avstrijska vlada povzdignila vas Vransko v  deželno knežji trg. Torej ko je 1868. leta Franc Brinovc, takratni župan Vranskega, dobil to odločbo, je ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju zaprosil tudi za grb. Odobren je bil grb z naslednjim opisom: »Na ščitu srebrnobelega polja je vrana, stoječa na zgoraj prikrajšanem deblu smreke, ki raste na zelenem podnožju. Ščit grba obdaja arabesken okvir, ki je predeljen po dolžini v rudečih, srebrnih in belih barvah. Diploma ima datum: Dunaj, 1. november 1868.« (Vrečer, R.: prav tam)

heckenberg vranskoVransko in okolica sta premogla tudi kar nekaj plemiške gospode. Na hribu Stopnik je stala nekoč mogočna graščina Heckenberg. Ta se je pojavila že leta 1188, takrat naj bi tam bival plemič Wolfing. V arhivu benediktinskega samostana iz Nazarij je razvidno, da so v 13. stoletju prebivali na gradu plemiči rodbine Heckenberg. Na Brodeh je stal Gradič, za katerega se kot prvi lastnik pojavlja Karel Žiga Pilpach (1730), ob vznožju griča Tabor pa je stal grad Podgor – Burgstall ali Grad pod goro. Tega je že v 14. stoletju oskrboval Rudolf der Veist (1341). Ob vznožju Stopnika se je nahajal še en gradič, tako imenovani Marof, ki je bil  na začetku 20. stoletja v lati Gregor Zahojnik, ki pa se mu je po domače reklo »pri Laznik«.

Živahno je potekala tudi obrt. Pošta se omenja že 1651. leta (rodbina Plapert), znana pa je bila tudi razstava konj in govedi, ki jo je za tiste čase obiskalo ogromno ljudi. Viri navajajo več kot 3000 obiskovalcev. Po ustnem izročilu pokojne Ivanke Drolc je imel na Ločici pri Vranskem gostilno že njen stari oče Ivan Blatnik. Le ta je umrl leta 1912. Po njegovi smrti je gostilno vodila  njegova žena Jožefa Blatnik, za njo pa še sin Ivan Blatnik. Ko je le ta umrl, se je njegova žena Terezija drugič poročila in prevzela priimek Orožim. Orožimova sta imela hči Ivanko, ki si je s poroko pridobila priimek Drolc.

 

Ivanka je pripovedovala, da jo je v šofersko mamico preimenoval Peter Šteblaj, šofer povojnega ministra za industrijo Franca Leskovška s partizanskim imenom Luka. Slednji je bil namreč redni gost v gostilni, še posebej rad pa je jedel posušene bučne semenke. V gostilno so zahajali mnogi znani obrazi, Ivanka je pripovedovala publicistu Dragu Medvedu (Medved, D.: prav tam), da se je nekoč ustavila tudi Herta Hass, nekdanja žena Josipa Broza. Ker je gostilna delovala v okviru kmetije, ki so ji po domače rekli Pri Ceret, so bile seveda v ponudbi domače specialitete od klobas, salam in drugih sušenih mesnin do kolin  v zimskem času. Sami so pekli kruh iz savinjske moke.

IMG_3664

Dandanes nov najemnik Matjaž Lesjak z ekipo ponuja gostom nekaj jedi, ki so imele mesto v gostilni že v začetku prejšnjega stoletja. Sem spadata tudi šoferski golaž in vampi. Koline pa danes za ponudbo gostilne pri mamici po Ceretovih receptih pripravlja kmet Adi Laznik iz Miklavža pri Taboru. Še posebej ima tradicijo domača kuhana klobasa.

 

Spisal Gregor Vovk Petrovski

 

 

 

Sestavek je povzet po literaturi:

Vrečer Rajko: Savinjska dolina, S posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki, Samozaložba, Žalec 1930 (Ponatis: Tiskarna Marginalija, avgust 2004)

Medved Drago: Stoletne gostilne na Slovenskem, Založba Pozoj, Velenje 2003

O avtorju