Pri kuhi ribjih jedi so imeli pionirsko vlogo samostani tako po Evropi kot tudi tisti, ki so delovali na Slovenskem. V Zgornji in Spodnji Savinjski dolini je marsikatera riba zašla na krožnike kmečkega prebivalstva, branile pa se jih niso tudi trške mize. Savinjčani so radi jedli ribje meso, saj je bila Savinja s pritoki dokaj bogata z ribami. Oglejski patriarhi, ki so bili lastniki Gornjega grada, so oddajali koncesijo v zakup za lov in ribolov. Rajko Vrečer je v knjigi Savinjska dolina takole popisal Lovsko pravo: »Benediktinci gornjegrajski so dobili svoj lovski revir od Diepolda pl. Chager. Redovniki so smeli loviti. Samostan pa je moral predati vsako leto gospoščini Novo Celje 1 skobca in 30 postrvi. Lovišče se je raztezalo po vsem gornjegrajskem okraju in v območju deželnega sodišča Ojstrce v župniji Vransko. Pa tudi v Braslovčah je imel Gornji grad lov skupno z Žovnečani!« (Vrečer, R.: Savinjska dolina, ponatis 2004: str.64).

Popotnik in pisatelj, italijanski humanist, Paolo Santonino, je na treh vizitacijskih popotovanjih konec 15. stoletja spremljal oglejskega patriarha, ki je potovanja organiziral, da bi pregledali škodo po turških vpadih na ta ozemlja. Paolo  Santonino je v letih med 1485 in 1487 vestno popisoval pokrajino, ljudi, šege in navade in na srečo tudi, kaj so jedli v kakšnih krajih. Santonino je s svojo kaligrafsko pisavo lastnoročno napisal 16 zvezkov uradnih zapisnikov kurije, ki imajo danes neprecenljivo vrednost tako v literarnem, zgodovinskem, kot tudi dokumentarnem smislu. Vsako potovanje je bilo zapisano v svojem zvezku. Za nas je najbolj zanimivo tretje potovanje, ki so ga pričeli 7. maja 1487 in ga zaključili 8. junija 1487. V tem času so potovali tudi skozi Spodnjo Savinjsko dolino in v zapiskih je omenjeno Vransko. Opisal je bogato zemljo, velike pridelke poljščin, sadja in vina, pa tudi rac in gosi ter ugotovil, da ljudje govorijo slovensko. Že na tem potovanju so mu po receptih opatov pripravljali ribe, med drugim tudi postrvi.

Slovenci smo lahko hvaležni benediktincem, pa Valentinu Vodniku, naši prepisovalki receptov Katharini Werderdus, da so se mnogi recepti za pripravo jedi v takratni samostanski in kasneje meščanski kuhinji ohranili. Temu vzoru sledeč pa je tudi mlada oštirka Ivanka Drolc, gostinka, ki je na prelomu 19. v 20. stoletje vodila furmansko gostilno pri Šoferski mamici, postala kaj kmalu znana daleč naokoli med popotniki  in trgovci po pripravi rečne postrvi po svojem receptu. Od blizu in daleč so hvalili njeno kuhinjo. V gostilni, ki posluje že več kot sto let in kjer najdete faksimile ohranjenega originalnega jedilnika iz leta 1904, se kuha jedi in toči pijača za goste in obiskovalce še danes. Kuharski mojstri po istem receptu pripravijo postrvtudi vam. Dodali so samo moderen način postrežbe in posodobili prilogo, ribe pa pridejo na krožnike gostov iz bazenčka pri gostilni vedno sveže.